Niti glave ni smel dvigniti, kajti po zraku so frčali koščki zemlje, ki so jih cefrale krogle. Nehote se je spomnil na dogodek iz davnega otroštva in naj se je še tako trudil, da bi ga zavestno odgnal, ga je kar odneslo nazaj, nazaj v preteklost, ko ni nihče streljal nanj, ko ni bilo potrebno vleči ranjencev iz nemogočih položajev. Otroci, bilo jih je kar nekaj, so se najraje igrali ob potoku; poznali so prav vsak kotiček in seveda so vedeli tudi za sršenje gnezdo, ki se je nahajalo v votlem drevesu, nagnjenim nad umazano in kalno vodo.