Potem sta se oba osramočeno usedla na oblazinjene sedeže in poslušala, kako se streljanje okoli vse bolj razvnema. Po ugotovitvi, da tam ne moreta ostati, s katero sta se oba strinjala, in po ugotovitvi, da nihče od njiju ne bo šel prostovoljno prvi ven, s katero sta se tudi oba strinjala, se je Kumer za hip poigraval z mislijo, da bi prijatelja s puško prisilil, da prvi zapusti vozilo, ko pa je mimo priletelo še nekaj krogel, je to miselno vajo opustil. Prekruto bi bilo, če bi ga poslal v smrt...