Kumer se je za hip celo zbal, da se bosta stepla. Potem sta se oba osramočeno usedla na oblazinjene sedeže in poslušala, kako se streljanje okoli vse bolj razvnema. Po ugotovitvi, da tam ne moreta ostati, s katero sta se oba strinjala, in po ugotovitvi, da nihče od njiju ne bo šel prostovoljno prvi ven, s katero sta se tudi oba strinjala, se je Kumer za hip poigraval z mislijo, da bi prijatelja s puško prisilil, da prvi zapusti vozilo, ko pa je mimo priletelo še nekaj krogel, je to miselno vajo opustil.