Spomnil se je, kako je nekje prebral, da je groza kozmični strah, ko v trenutku ne razumemo več dogajanja in se volja razprši v molekularno stanje, ko človek samo lebdi pred neznano silo. Tedaj se je zdramil, skočil pokonci - noge so začuda vzdržale - in poševno stekel čez položaj v smer, od koder je pritekel Sero. O kakem telesnem občutku, siljenju na drisko, mravljinčastih udih, ni bilo več nobenega sledu.