V obraz se mu je za hip vrnila barva, a je lebdela na njem le nekaj kratkih trenutkov kot bi bežno zardel, potem pa se je koža ponovno spremenila v usnjen podplat pepelnate barve, oči so mu še bolj izstopile iz jamic. Kričal je in jokal hkrati, solze nepopisne groze in strahu so brizgale istočasno s praznimi tulci nabojev, ki jih je s tako krčevitostjo pošiljal v jasno nebo. Opazoval ga je z zanimanjem, skoraj ni slišal nepopisnega hrupa eksplozij pekla, ki se je odprl pred njim.