Pravzaprav se je tudi počutil tako: vedel je, da častnik, ki ga je zmotil, ne pozna njegove odločitve, da pa si lahko misli; imel je vtis, da se mu je prek vsega obraza zarisal občutek krivde. Na hitro se je izgovoril na utrujenost in glavobol, vendar ga je častnik še vedno sumljivo opazoval. Tudi sam si ga je pozorneje ogledal in takoj vedel, da se nista še nikoli videla, da je prišel od zunaj, iz druge vojašnice.