Zardel je, kot da bi ga pri opravljanju velike potrebe za grmom odkrile majhne deklice, žila na senceh mu je spet divje izstopila. Ampak, ko je še enkrat preletel po njihovih obrazih, si je premislil in zadušil izbruh; od silnega napora in premagovanja so mu v oči stopile solze. Jezno se je obrnil na petah, zamomljal, da Kumer lahko ostane, da pa bo njegovo orožje dal komandirju in ga bo dobil, ko se bo streznil.