Zbral je vso voljo in se moral neznansko potruditi, da je požrl kletvice, ki so mu po vsej sili hotele z jezika, ter zadržal pesti, ki so se mu same od sebe sklenile. »Žal mi je,« je nato na začudenje vseh, ki so ga poznali in se bali, da bo častnika raztrgal, preprosto izjavil. Besede so bile tihe in ostre, ton, s katerim so bile izrečene, pa je govoril, da mu niti najmanj ni žal.