Telefoni so neprestano brneli, vzpostavljali so zveze s predsedstvom v Beogradu, z generali v Zagrebu, klicali so v Rim, Washington... Več ali manj so bili neprespani, s temnimi kolobarji pod očmi, predvsem pa zafrustrirani - zvezna vojska je namreč brez večjih težav napredovala proti svojim ciljem širom po Sloveniji, vsi zvezni politiki in vojaki so bili nedosegljivi ali pa so se delali neumne in nevedne, teritorialna obramba in policija pa še vedno ni uspela prestopiti psihološke meje in na enote JLA gledati kot na okupatorje. Nihče ni zanesljivo vedel, kaj sploh storiti v danih razmerah, da se položaj ne bi še poslabšal, so pa bili vsi prisotni v operativnem centru odločeni, da kapitulacije ne bo, da bodo šli do konca!