nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
Njegova zbeganost in bežeče oči in drhteče roke, vse to me je omamilo, bližina tega moža je razodevala poseben spomin, hudodelstvo in temo, zmedenost v razumu, nejasen in nerazložljiv spomin iz rosne in nežne mladosti. Čudna nežnost, čisto telesna, se mi je spreletavala pod kožo, ko sem videl njegovo divjo stisko, strast in veliko nezaupljivost, ki je ne roke ne oči niso mogle krotiti. Prav zagotovo bi ga bil prijel za sence in mu čisto od blizu pogledal v oči, naslonil bi bil svoje mrzlo čelo na njegovi razbijajoči senci, ko bi me zadaj ne bile oklepale močne roke kakor klešče, kakor silovit oklep.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani