nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
Plamen, ki bi segel od zemlje do neba, bi neskončno vztrajanje tega črnega trenutka razmaknil v vse čase in prostore, ko bi se njen zvok premaknil tudi tu zgoraj med hribi in se izgubil v prasketanju svetlobe. Roke so segale v žep in brskale za vžigalicami, ko sem slišal spodaj šumenje katere si že bodi reke, ko sem slišal tisti ropot po vratih, tisto klicanje, ko sem si želel samo tega, da bi vstal in tekel, ko se je spodaj oglasila sirena. Ležal sem na hrbtu in čutil na telesu vso težo zemlje in noči, medtem pa je njen znani in prijazni zvok tam spodaj naraščal, luči so se prižigale, svet se je zganil in razburkana noč je kakor morje vzvalovala okrog nog in telesa, po obrazu me je bičalo bodičasto trnje, padel sem na obraz, vstal in tekel dol, ob reki, med svetilkami in klici in tuljenjem sirene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani