nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
Zdaj grem spat, rečem, ne morem več, v glavi mi šumi, rečem, in res mi čudna toplota pritiska tam zgorajnad tilnikom, da vstanem in rečem, stečem in dvakrat obrnem ključ.
Ne vem, kako dolgo sem stal tam pri vratih, s hrbtom obrnjen proti prostoru, ni mogoče izmeriti, koliko časa sem si oddihoval, koliko časa zajemal sapo od tiste težke folklore tam spodaj, ki zdaj že treska ob tla plemenito pohorsko steklo in prepeva silno glasne pesmi o svoji domovini in banih in granah, ne vem, kako dolgo sem pritiskal vroče čelo ob hladno barvo, ob hladno belo barvo, ob gladko površino na vratih, ki je prehajala vame, skozi čelo mi je lezla in se mi počasi pomikala po vsem telesu, razviharjenem in razčustvovanem, da se je iz nabuhlosti, ki se je obetala vsak trenutek zagnati na vse strani, razgnati, eksplodirati, spreminjalo v jasno in preudarno ploskost, prav takšno kot bela barva na vratih ali ploščice nad umivalnikom, ne vem, kako dolgo sem stal tam, kako
dolgo sem za seboj čutil prazni in zveneči prostor, mir in lagodje, ki se je razprostiralo po vsej neskončni površini za mojim hrbtom, umazano mirno hotelsko sobo z belimi rjuhami, nizko mizico, razčeperjeno kot kakšna majhna gnusobna žival s pepelnikom na sebi, polnim smrdljivih čikov, ki širijo svoj črni nikotinski smrad, z odprtimi okni, s preprogo in ploščicami, čisto nepremično ždečimi na tleh, in z veliko nočjo, ki je s svojim dahom in množico mirnih glasov prihajala v prostor, se tihotapila za moj hrbet in me pridno božala po vročem tilniku, ne vem, mogoče je minila minuta ali ura, ko sem takole stal z vročo sapo in gladko površino pred seboj.
Zadaj iz prostora pa nenadoma tak glas, takšno hrapanje, tik pred smehom, tik pred hrecanjem izbruhne v silen in dolg in nalezljiv smeh.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani