nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
Prsti se polagoma razpirajo, bela roka se na vse strani razleze po mizi, nekaj brklja med cigaretami, vžigalicami, kozarci, knjigami, papirji, kamni, križem, pepelnikom, pisali, nožem, pištolo, očali, značko, mesom, uro, vrvjo, lopato in krampom, potem pa se spet sunkovito sklene okrog kozarca, hudo napetost je čutiti notri, kakor bi prsti vsak trenutek hoteli zdrobiti krhko steklo iz pohorskih glažut, kakor bi hoteli politi vino, zalučati kozarec ali kaj. Druga roka se še zmeraj kot pajek sprehaja med vsemi predmeti na mizi, potem seže nekam k očem, skozi usta pa zopet začne teči tista mračna reka.
Čas je, da naša zastava visoko zaplapola in zasveti svetloba, da strgamo verige, ker je opuščena ta dežela in domove zapuščajo, mi pa se bomo opasali za boj, ko zliva mrzlo vinsko pijačo skozi rdeče ustne, ker tega sranja, te nečistosti, to mesto nečistnica, mi znova in preporod, ker naši knezi so uporniki in tovariši tatov, vsak od
njih ljubi darila in hodi za podkupnino, siroti ne sodijo pravice in vdove, matere moje domovine, pravda ne prihaja od njih, ko mu vse telo trepeta v neznanem ognju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani