nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
To je trenutek, ko nebo pritiska k tlom, in mi vsi zdaj čutimo, kaj nam je storiti, to je ognjen in buren čas, ognji gorijo po hribih, moja domovina gori in vidiš, da vsi gorimo, zdaj že prihajajo z onega brega,z noži in sovraštvom, prastarim sovraštvom v prsih, vsi nosimo v prsih to gromozansko težo, zgodovina je ali kri ali kaj, ne vem kaj, to je tu notri, tu, vidiš. V težke pesti se mu krčijo slabotne bele roke, dvigajo se k prsim in butajo, da notri votlo odmeva, rdeče oči so uprte naravnost v široko in temno reko, mimo mojih ramen grejo, tja nazaj, čisto zatrdno so uprte v neznano točko na temni reki. O zgodovini pravi in o politiki, o svojem narodu govori, o usodi ali kaj, v tak monoton tok se spreminja njegovo strastno golčanje, takšna temna folklorna plemenska srednjeveška krvava zadeva sedi tu pred mano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani