nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Preneumno, moral bi bil vstati in zamahniti z roko, zakleti ali kaj, postalo ga je strah, resnično ga je začelo zebsti od groze, njega, lovca neustrašnega, ki bo v teh krajih lovil zveri, ki si bo obesil zajcev in fazanov okrog pasu, ki bo ustrelil jelena; tudi na ušesih je imel konj drobne modre žilice, neslišno se je premikal sem ter tja po prostoru, velikanski konj, privid iz otroških let. Usta je imel polna te svinjarije, postalo mu je slabo, želodec se mu je dvignil, bruhal je po preprogi, v lastni svinjariji je nesrečni Antón to noč obležal. In ni imel toliko moči, da bi vstal in se sprehodil po sobi, odprl okno, se naužil svežega zraka, odprl vodovodno pipo, si zmočil čelo in obraz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani