nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Roka se je še vedno oklepala bele tkanine, veke so se razprle, zenice pa so se premaknile in z odbleskom, ki je obetal nasmeh ali kvečjemu domnevno in narejeno jezo, jezico, planile po strmečih obrazih. Ta pogled, ta strašni pogled, je mnoge prisilil, da so se umaknili in odslej le še skrivaj in plahoma pogledovali ali pa postrani škilili proti tej čudni roki, proti tem čudnim očem, medtem ko so se sprenevedali, ko so se napravljali, kakor da govorijo s sosednim, nič manj zbeganim obrazom.
Prepričana o svoji nenavadni in nenadejani zmagi, o svoji pomembnosti in prevladi nad tem prostorom, je sedaj roka pričela prepričevalno in zmagovito zamahovati po zraku, vendar sedaj in odslej z natančno določenim namenom in odsekano odmerjenimi in urejenimi kretnjami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani