nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
In od mene pričakuje, da mu bom pripomogel k takšni zabavi, jaz bi mu naj pomagal, da si bo v tujem mestu krajšal čas, jaz bi mu naj krajšal čas, njemu, ki mi je storil toliko hudega, njemu robavsu neokretnemu.
Ne vem, ali si me je podlež tako podredil, ali me je neznani zasledovalec tako nenadoma zasužnjil, ali sem se tako ujel v nesmisel vsega, ali se je zgodilo karkoli drugega, ne vem, a namesto da bi mu bil rekel kaj o razcefrani podlogi svojega zimskega plašča, da bi bil napravil vljudnostno kretnjo ali kaj in odšel, namesto da bi mu bil utekel, sem se ves nebogljen nasmehnil, mu pokazal pot v kino, mu povedal, kje je kino, se nasmehnil še enkrat in se prijazno, z nasmehom seveda, poslovil. Kako da mu nisem mogel pokazati vsaj napačne poti, tiste ki pelje iz mesta, med gozdove in travnike, med hiše drugih mest in vasi?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani