nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Dovolj bo časa, dovolj bo časa, / da pripraviš obraz na srečanje s srečavnimi obrazi (T. S. Eliot) OB SEDMI URI IN TRIDESET MINUT ALI KAKO JE MOŽU Z ZMEČKANO KRAVATO IN ŽEPNIM POKLOPCEM, KI MU JE ŠTRLEL NA POL IZ ŽEPA NA POL V ŽEP, USPELO PRITEGNITI MOJO VZTRAJNO POZORNOST
Vse, kar je bilo na njem, kar je pričevalo o njem, zanj ali proti; od členkov na rokah, ki so bili vsi beli od silovitega stiskanja ročajev, do nog, ki so se s čudno močjo zasadile v tla, vse je govorilo o neizpodbitnem dejstvu, da možak dovolj dobro pozna razlog za budnost, za krčevito napetost, za vnemo, o kateri bi mogli reči, da je bila skorajda nalezljiva. Te podobe, tega resnično bivajočega bitja, ki je imelo ne samo pravico, ampak prav gotovo tudi dolžnost misliti in čutiti, tega moža s plavimi razmršenimi lasmi in štrlečo spodnjo ustnico si ni bilo mogoče priklicati kar tako.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani