nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Tam, kjer je bilo konec cvetja, so se dvigovale visoke črne stene, za čudo premazane z rjavo barvo, pa vendar črne. Stene so bile črne in visoke, segale so prav do stropa, kjer se je v nedogled razpirala neskončna površina, neskončna ploskev, ki ji ni bilo mogoče videti konca. Tako so stale te štiri stene, čvrste in neprebojne, vsaka tam, kjer jo je moglo videti oko, strop pa je bil daljen, neskončen, oči ga niso mogle zaobseči, ne misel dojeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani