nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Le nekakšna daljna slutnja, ki je ni bilo mogoče spoznati in pretehtati. Ko se je ozrl k meni, tedaj, ko je zaslišal kričanje, ko je premaknil zenice še napol zastrte nekam nazaj, ko je obrnil glavo, ko se je začenjal čuditi, ko je začenjal slutiti, ko je zrahljal napeto čelo, ko se je obrnil k meni, je kamen silovito treščil naravnost v tisto z žilicami prepredeno oko, v tisto belo oko. Roke na okenskih policah so sprva zagrabile krčevito za hrapav, od dežja in vetrov razgreben les, prsti so se sklenili, nohti zasadili, nato pa so zapestja začela zlagoma popuščati, roke so planile h glavi in s presenetljivim mirom pokrile obraz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani