nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Zasramovanemu in ponižanemu mi je zbujalo nekakšno ugodje, občutek, da živim, da pri nečem sodelujem, skladalo se je s prostorom, ki sem ga čutil v sebi in okrog sebe. Glavo sem seveda najpoprej pritiskal k rešetkam zavoljo tega, da bi ujel besedico ali stavek, mlaskanje z jezikom, pljuvanje ali pogrkovanje, tlesk roke ali šum obleke, drsanje čevljev po pesku ali težke in močne korake, ki bi prišli in odšli. Najsi sem pričakoval presenečenje ali kaj svežega, nenavadnega, vselej sem vedel, da se je treba vpeljati zlagoma, počasi in hladnokrvno, sicer bi bila nenehno prisotna nevarnost, da se bom zalotil, kako sam pred seboj hinavčim, kako si dokazujem, da so predstave, da so oblike, ki jih kličem in ustvarjam s pomočjo zvokov, bržkone zgolj nekakšen »nadomestek«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani