nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Morda je mislil, da me bo presenetil, da bo na mojem obrazu zasledil nasmešek, v mojih vedno begajočih in umikajočih se očeh senco posmeha, v koncih prstov drgetanje, v nogah željo po begu. Obraz je imel čudno napet, ko je dvigal glavo in se z izmučenim pogledom sprehajal po mojem telesu, morebiti sem hlinil brezbrižnost, nemara me je njegovo dejanje zmedlo, morda sem tudi sam začutil praznino, ki ga je ta trenutek polnila... Ohromil me je, sovrag neusmiljeni, prikoval k tlom, poslednjič vzpostavil vajeno brezimno ravnovesje, zatekel se je še poslednjič v zavetje svoje usihajoče moči, pojemajoče grobe sile, ki je toliko časa naravnavala in določala odnose in razmerja med nama.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani