nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ko so se torej vrata zlagoma odpirala, se je svetla površina na tleh večala, vendar ne, kakor bi bilo pričakovati, zgolj ploskovno, tudi v globino je postajala globlja, tudi širila se je, bohotila se je po prostoru, rasla je in se razpenjala. Ko je tako dokončno razčlenila in razbila enotnost območja, se je skozi odprtino, skozi pramen svetlobe pokazala noga, okovana v čevelj, trden in samozavesten, kar v tla vkopan. Noga je, vsej svoji gotovosti in samozaverovanosti navkljub okorno in tipaje preskušala tla, po katerih se je premikala, kakor bi prihajala v neznan prostor, kakor bi hodila po neraziskanih tleh, ki obetajo obilico nevarnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani