nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Od nekod se je naselilo vame in se me popolnoma polastilo nekakšno zadovoljstvo, kar me skorajda vznemirja, ne morem si namreč misliti, da bi lahko v takšnem stanju dokončal svoje razmišljanje.
Tista mirna naravnanost gospe, ki se s plaščem dotika betonskega nadzidka, me je pripeljala do prepričanja, da niti ona, niti otroci tam na snegu, niti telefonski drog, niti intakodalje ne nosijo v sebi tiste želje po vladanju, tistega strahu pred strahom, in prav zares bom moral nekomu, komurkoli, povedati, da so še na svetu neznani skromni junaki, polni srčne dobrote in ljubezni, in tako bo prisotnost tega trenutka postala resnica in resničnost bo pričujoča vsaj tako kot sedaj to čudno ugodje.
To gibanje po snegu, to sluzavo premišljeno in urejeno in očitno in uveljavljeno čakanje na avtobus, to drgnjenje mojega levega ramena ob steno, to dotikanje gospejinega plašča ob betonski nadzidek, prihuljena molčečnost telefonskega
droga - vse to je nekakšna nesvobodna travestija nečesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani