nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Razumska igra med drogom, otroki, gospo, betonskim nadzidkom in menoj bi bila mogoča samo v primeru, ko bi se osveščeni del koga izmed nas predajal (o bog, zakaj le tako kompliciram) strahu ali kakšni notranji, čutni dejavnosti. V skupnost čutečih bi prišli seveda samo otroci, gospa in jaz, medtem, ko bi se betonski nadzidek in drog ter mrak in snežna planjava (kot znamenje tistega, kar je v tem trenutku kljub svoji otipljivosti onkraj naših spoznanj, našega dojemanja, čutenja in videnja) mogli skozi moje oči zliti z nedolžnim, vendar zelo pomembnim igračkanjem otrok na snegu, z galantno neprizadetostjo gospe, z mojim temnim telesom le v primeru, ko bi se čez prostor razlila svetloba, slepeča luč, sredi katere bi se prostor in oblika, misel in dejanje, začetek in nehanje razlezla v vse čase in kraje. Ker te svetlobe ni, ker ničesar takega ni, ker je mrak in ker je preklet zapuščen prostor, je tolikanj bolj razvidno tudi moje potuhnjeno
uveljavljanje, ki ne izvira iz ničesar drugega, kot iz želje po popolni prevladi nad prostorom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani