nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Plahoma se je njegov pogled zaletaval v rosna stekla, se vračal vase in z neotipljivo, vendar neizpodbitno grozo bežal pred tistim čudnim molkom, tistim sluzavim, ki se je plazil skozi stene in se ga polagoma polaščal. Ni se bal malomarne brezbrižnosti počivajočih rok, ni se bal drhtenja v zraku, ni ga bilo strah nobene telesnosti, nobene duhovnosti, strah ga je bilo neizpodbitne in strahovito moreče vdanosti. Tiste preklete vsakdanje strahopetnosti, ki ni bila podobna ničemur, ki je bila kot tiščanje glave v pesek, ki je bila kot nič, ki je bila tisti »ničemur«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani