nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ker pa nisem imel pravice zahtevati ali morda celo jasno in glasno reči, da imam kljub temu, kljub vsem grehom in pregreham v svojem pustem žalostnem življenju, posebno pa še po vsej tej kolobociji in korakanju in zaposlovanju svojih možganov edino in samo z urejevanjem dolžine in mehkosti in tako dalje posameznih korakov, pravico hoditi vsaj z leve proti desni in ne kot doslej, sem končal svoj sklep z mislijo, da je bilo tako ali tako že veliko, če sem mislil na vse to in si celo drznil razglabljati o vzrokih oddaljevanja sten (oddaljevanja sten pravim zato, ker ne morem čisto natančno reči, katera stena se pravzaprav premika, za trenutek sem pomislil, da je to »ta« stena, vendar sem to zavratno in obtožujočo misel takoj pogoltnil). To je bil dolg stavek, reči pa moram, da je za neogibno razumevanje položaja, v katerem sem, nujno potreben.
Nisem še čisto natančno ugotovil, kaj naj storim sedaj, ko mi preostane ob drugi, vedno pogosteje pa
celo pri tej steni več prostora kot običajno, vem pa, da se moram zelo zelo potruditi, če hočem stvari zopet spraviti v red in tega si, to moram priznati, močno želim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani