nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ravno zato sem se zelo začudil, ko mi je sedaj nenadoma zmanjkalo prostora in sem se nepričakovano in popolnoma nepripravljen nenadoma z vso silo zaletel v drugo steno, padel, se znova skušal ujeti v ritem, ki sta ga diktirali steni, pa na svoje zaprepadenje zopet treščil v to steno, vstal in tako naprej. Vse to in še mnogo drugih presenečenj, ki sem jih moral požreti zadnje čase, me je pripeljalo do sklepa, da sem ga pravzaprav polomil že tedaj, ko sem odločno sklenil in zahteval in kar grešno protestiral proti takemu stanju, ko sem tiho zakričal, naj se vendar kaj zgodi ali premakne ali pa vsaj zruši ali izgine. Ker pa nisem imel pravice zahtevati ali morda celo jasno in glasno reči, da imam kljub temu, kljub vsem grehom in pregreham v svojem pustem žalostnem življenju, posebno pa še po vsej tej kolobociji in korakanju in zaposlovanju svojih možganov edino in samo z urejevanjem dolžine in mehkosti in tako dalje posameznih korakov, pravico hoditi vsaj
z leve proti desni in ne kot doslej, sem končal svoj sklep z mislijo, da je bilo tako ali tako že veliko, če sem mislil na vse to in si celo drznil razglabljati o vzrokih oddaljevanja sten (oddaljevanja sten pravim zato, ker ne morem čisto natančno reči, katera stena se pravzaprav premika, za trenutek sem pomislil, da je to »ta« stena, vendar sem to zavratno in obtožujočo misel takoj pogoltnil).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani