nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Spodaj na začetku je pustil vse in pozabil na vse, pravzaprav se sploh ni spominjal začetka: kakšen je bil in kje je bil in zakaj je bil, vedel je le, da je nekoč pustil vse (tudi tega, kaj je bilo »vse«, se ni več spominjal) in pričel, oropan vsega, iskati svetlobo in se vzpenjati po teh raskavih, surovih železnih tramovih, stopal je po stopnicah, z dvignjenimi rokami, in njegovi udarci so neogibno in nevidno povzročali zvoke, ki so jih stene neusmiljeno odmevale.
Zaman bi se bilo spraševati, zaman bi si bilo odgovarjati, nemogoče bi se bilo ustaviti, odpočiti si trudno telo, roke in noge, zastokati, vzdihniti, zajokati ali zakričati. Zato se je le vzpenjal in z zenicami iskal, preiskoval vsak milimeter osvetljenega, neskončnega stropa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani