nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ves čas, že prej, še posebno pa sedaj, ko je hodilhodilhodil, je skušal ugotoviti mesto izvira te vseobsegajoče, vseodrešujoče, večne svetlobe. Z očmi je bredel po stropu in preiskoval centimeter za centimetrom neskončno belo belino zidu, vse od tam, kjer se je po njegovem strop začenjal, pa vse do tja, kjer naj bi se ploskev končala, so krožile njegove zenice, njegove nemirne, vrtajoče, votleče, gluhe zenice. Glave sploh ni več premikal, kajti dokler je bil še prepričan, da bo neobičajni izvir svetlobe odkril, je nihal s celim telesom zdaj sem, zdaj tja, sem, tjasem ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani