nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Z nezavednim in raztresenim obrazom, s temnim obrazom, z votlimi očmi, ki niso sposobne spoznati, z gluhimi ušesi, ki niso zmožna slišati, z otrplim trupom, ki ne more zaznati bolečine ali ugodja, sedi tam na klopi v mestnem parku, na severnem koncu mesta.
Oči ne sledijo znakom, ki so črke, podobam, ki so slike, prsti ne čutijo hrapave površine listov, ki so papir, telo ne zaznava teže lesa, ki je klop. Pozabljena, kot da je nikoli ne bi bilo, je želja po hrani, ki bi jo žvečila pohotna usta, po cigareti, ki bi jo grabile mesnate ustnice, po ženski, ki bi jo božale potne roke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani