nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Temni kup lesa tam spodaj je prihajal bliže in bliže, Antón je čutil, kako narašča, kako se vzpenja k nebu, ki je ležalo tik nad reko in ravnico. Zdaj pa se pripravi, je rekel Johan in Antón je sunkovito snel puško z ramen in jo pripravil, zdela se mu je povsem lahka in prijazna, medtem ko je bajta z vsakim korakom naraščala, nebo je pritiskalo k tlom, nobene utrujenosti ni bilo več čutiti v nogah in telesu, reka je tekla počasneje in težje, koraki so bili vse hitrejši, kretnje sunkovite, a mirne. Saj je vendar noč, je rekel Antón, saj se je čisto zmračilo, sneg se bo usul izpod neba, reka bo zledenela, v hiši bo zasvetila luč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani