nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Glas, ki ga vidi, vidi ga prihajati pod odejo, z zemlje gor k oblakom, okrog letala, ki ga vidi med brlečimi lučkami v notranjosti, nevarno jezni, ostro ukazujoči, hrapavo odpuščajoči, živi glas mrtvega očeta, glas, iz katerega rasejo nejasne prispodobe in spet nazaj razločne, fragmentarne otroške podobe: Kmetje, ki se tam daleč spodaj peljejo na vozu, mestni fantič med njimi, sedeč na mehki zdrsani deki, položeni čez gladko klop; težke konjske zadnjice, ki se premikajo pred njim, na vozu vonj po pokošeni travi, po vsem pokošenem, po mrtvoživem, po zemlji, po vsem iz nje izruvanem, vsem še živem, a hkrati že mrtvem.
Zdaj že sluti in hkrati ve: Smrt je potovanje, potovanje je smrt.
In sredi tega in obenem čez vse materin obraz, sredi vasi in rdečeličnih sorodnikov, sredi poljskih dišav, sredi sveta, iz katerega je prišla in v katerega je spadala, v katerem so srečne pijane poroke in lepi hladni pogrebi, sredi travnika, sredi
polja, kjer je njen obraz žarel drugače kot v mestu, kjer je bil temen, in ni bil bled kakor v tovarni pri zavijanju dišečega mila, smrdljivih praškov, bil je od znotraj razsvetljen in ne trmast in kljubovalen kot pri delu v mestu, v tovarni, ni bil odsotno zbran kot zvečer pri starem šivalnem stroju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani