nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Med hreščeče zvoke ameriške slovenščine se nenehno vriva očetov glas, glas, ki vse ve, ve o Ameriki in Rusiji, ve o dnevnih opravkih, ve o kurjavi in popravilih biciklov. Jezno dvignjeni glas, surovi glas, pijansko dišeči in momljajoči glas, robati osovraženi, robati ljubljeni glas mrtvega očeta, ki zdaj plava z njim pod temnim nebom. Glas, ki ga vidi, vidi ga prihajati pod odejo, z zemlje gor k oblakom, okrog letala, ki ga vidi med brlečimi lučkami v notranjosti, nevarno jezni, ostro ukazujoči, hrapavo odpuščajoči, živi glas mrtvega očeta, glas, iz katerega rasejo nejasne prispodobe in spet nazaj razločne, fragmentarne otroške podobe: Kmetje, ki se tam daleč spodaj peljejo na vozu, mestni fantič med njimi, sedeč na mehki zdrsani deki, položeni čez gladko klop; težke konjske zadnjice, ki se premikajo pred njim, na vozu vonj po pokošeni travi, po vsem pokošenem, po mrtvoživem, po zemlji, po vsem iz nje izruvanem, vsem še živem, a hkrati že mrtvem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani