nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Toda petsto metrov je že za menoj in še zmeraj tečem, drevesa so zelena, nikjer še nobene utrujenosti, ne hiteti, opazovati njo, ki pametno razporeja svoje moči, vsako jutro teče, vsak večer, morda tudi njen sodnik, tisti modri mož, ki ga ceni, ki ga ceni črka C, ve, kaj zmore, kratke noge ima, šele zdaj vidim, ampak lepe, ampak lepe, prsi se ji gibljejo pod majico, ne poskakujejo, gibljejo se, to je ta tehnika teka, pege ima na ramenih, lase ima spete visoko nad tilnikom, kje smo zdaj, pri črki C, cesta, cesta lepo teče pod nogami, gledam pod noge, da ne stopim napačno, ne bom si poškodoval gležnja zaradi te neumnosti, civilizacija je norost, cezar je ubit, city je razvlečen, ves čas bova tekla med hišami in med drevesi in po cesti, samo na koncu zadnji krog po parku, če bom sploh kdaj videl konec, če če če. Če čeprav, čeprav kaj, čeprav sem nočni človek, čeprav sem knjižni molj, čeprav sem tudi sinoči nekaj malega spil, čeprav sem rekel, da ne bom, čeprav
tile tekači, ki se že vračajo, spenjeni kot konji, čisto čobodrasti, čeprav pri Č še ne bi smelo biti nobenih težav, čutim razlo-č-no, dolo-č-no, čutim, da ni lahko, da sem že prepoten, ona pa nič, čisto nič, čista kot čista studen-č-nica, lahna kot čriček, čakaj, čakaj, tudi ti boš še prešvicana, tudi tebi bo še težko, tudi tebi bo še prišlo, samo da pridemo do Zooja, čeprav se zdaj nasmihaš, kar naj bi bila spodbuda zame, ali pa tudi posmeh. Posmeh pesniku, pohvala prepotenemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani