nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Brez tega bi prav lepo živel, bolečine še ni nobene, briljantno tečem za začetek, črka B, ampak to je šele začetek, lahkotno se gibljem, noge dobro nosijo težko telo, tečeva vštric, slišim njeno dihanje, čeprav je moje glasnejše, brez vsake kondicije sem se podal v to avanturo, avantura je črka A, zdaj smo pri črki B, ampak dokazal bom, da to zmorem, bom... bom... vsak četrti korak bom... bom. Cigarete, je rekla, to je rekla takoj na začetku, tvoja veriga cigaret, sploh veš, kaj v tej deželi pomeni toliko kaditi, ljudje simislijo vse mogoče o človeku, ki toliko kadi, ki sploh kadi, zaradi cigaret boš odpovedal po prvih petsto metrih. Toda petsto metrov je že za menoj in še zmeraj tečem, drevesa so zelena, nikjer še nobene utrujenosti, ne hiteti, opazovati njo, ki pametno razporeja svoje moči, vsako jutro teče, vsak večer, morda tudi njen sodnik, tisti modri mož, ki ga ceni, ki ga ceni črka C, ve, kaj zmore, kratke noge ima, šele zdaj vidim, ampak lepe,
ampak lepe, prsi se ji gibljejo pod majico, ne poskakujejo, gibljejo se, to je ta tehnika teka, pege ima na ramenih, lase ima spete visoko nad tilnikom, kje smo zdaj, pri črki C, cesta, cesta lepo teče pod nogami, gledam pod noge, da ne stopim napačno, ne bom si poškodoval gležnja zaradi te neumnosti, civilizacija je norost, cezar je ubit, city je razvlečen, ves čas bova tekla med hišami in med drevesi in po cesti, samo na koncu zadnji krog po parku, če bom sploh kdaj videl konec, če če če.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani