nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Pogled angela, poved v sobesedilu:
Naglo se vrne in zdrsne na mokrih tleh, opoteče se k postelji, za hip gleda gubo na mestu, kjer bi morale biti starčeve oči, oči njenega starega moža, oči, ki so jo petnajstletno srečale pred domačo hišo in jo odpeljale v to gorsko samoto, samo za hip gleda stisnjeno in ugreznjeno gubo, potem začne z naglimi, natančnimi kretnjami polagati črne živalice po vsem telesu, čaka, da se prisesajo na prsi, na koščene roke, na čelo in ustnice. Izgubljeni pogled temnega angela se divje zaletava po prostoru, vse vidi, vse ve, vse čuti, vse troje pogledov, ki jih je prevzel, vse tri duše, vsa tri telesa, ves prostor, v katerega se je bil iz svoje daljave namenil, kamor je bil poklican. Vidi in čuti starčevo hropenje, njegove oči, ki se odpirajo in zrejo začudeno v odtekajoči čas skozi krvavo rdečo kopreno in potem utripajo v prihajajočem snu, zmeraj globljem; njeno vročično telo, bolno praznino v glavi in telesu, in težko, nabito, nabreklo moško telo, ki se
premetava v svoji staji, buta ob zid, hodi med zmedenimi in toplimi živalmi, vstaja, lega, začudeno gleda predmete okrog sebe, ki niso več samo razpotegnjeni na sredi in zakrivljeni na robovih, marveč zasukani, zaviti v vrteči se krog.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani