nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Noč nasilja, poved v sobesedilu:
Malo sem umaknil roko, pa je spet kričala in šavsnila in čeljustala po njej in tako sem jo sovražil v tistem trenutku, da ne vem, kaj bi ji lahko storil. Ampak bi bilo še vse dobro, ko me potem ne bi s pivovskosteklenico udarila po kolenu, da se mi je bolečina vzpela po vsem telesu pod teme lobanje, čisto zgoraj sem jo čutil, kako je udarila ob strop ta bolečina, in potem se mi je v drobovju vse žareče pretrgalo, da sem udaril, in udaril po njej kakor po fantu, ki ga je Feliks vlekel ven za lase, in je bila povsem ista zgodba, kajti fant ga je mlel pod trebuh, tam, kjer so zbrani vsi občutljivi končiči, in res je bilo z njim popolnoma isto, da sem si oddahnil šele potem, ko je brez glasu in cunjasto ležal doli na tleh in v blatu. Kajti zdaj je začelo deževati, zdaj so mi tople kaplje padale na čelo in mi lezle za srajco, za steklom pa sem gledal prestrašen ženski obraz, ki res ni čisto nič več mogel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani