nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Kastiljska slika, poved v sobesedilu:
Spremstvo je občudovalo mladega gospoda, ki se vso pot ni pregrešil ne z razuzdanim življenjem ne s preobilno jedačo in pijačo ne z oholim vedenjem ali pohlepnim jemanjem daril. Grof je bil ves čas veder, spodbujal jih je v vetru in dežju, na poti čez nevarne gorske prelaze se ni pustil nositi, temveč je hodil z okrvavljenimi nogami kakor drugi, poleg konjev z razpenjenimi gobci. Tako je na dolgi poti minila zima, prišla je pomlad, zelenje italijanskih in južnofrancoskih polj in travnikov, za seboj so pustili umrle konje in bolne romarje, ugledali so modro nebo v bližini Sredozemlja, potovali skozi topla deževja pirenejskih prehodov in se nazadnje znašli v žarki svetlobi španskih polj, kamnitih predelov, nekega dne v gozdičku na vzpetini, v tišini tenkih, sikajočih zvokov mrčesa, žižkanja poljskih žužkov, pred samotno cerkvijo, ki je Ulrika nenadoma povsem spremenila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani