nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Krištof, poved v sobesedilu:
To je čas, ko nekaj mrtvega vstaja pod tvojim oknom in z nevidno roko vate sega, ko je na vrhu raztežja šum perutnic in vidiš podobo ognja, žive žerjavice, to je ura, ko se nekaj ugreza pod nogami in dalečsem videl zaprte modrikaste veke in redke štrenaste lase, ki so viseli čez. Najprej dolge prste, velike dlani, ostre nohte na sebi in daleč zadaj majhen, prav majhen in grdo spačen obraz. Potem se mi je posrečilo uloviti nekaj sape in z vso močjo sem sunil žival v prsi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani