nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Poklicali so Poljanca s pristave, poklicali so kmečkega in romarskega vojvodo Mihaela, trgovca iz mesta, ki jim je prinašal zdravila za živino, zakaj živina se je iz noči v noč bolj čudno obnašala, ni se več premikala v svojem znanem prestopanju in valovanju težkih kravjih bokov in vampov, ni se drgnila ob stene, kar jih je vsako noč pomirjalo in zjutraj prebujalo, goveja živad je topotala, svinje v svinjakih so cvilile in ponoči vekale kakor otroci, ovce nad vasjo so v ogradah stokale, nekaj se je dogajalo, zli duhovi so prišli. Ko so še mislili, da so to bolezni, so prašičem mazali noge in parklje z droženim žganjem, v hrano so jim vlivali raztopljeno grenko sol, kuhali so jim posušeni vratič in hrastovo skorjo, da je živina to pila, kravam so dajali posušeno ščavje, vimena so jim mazali z mehko ilovico, kuhali so v jesihu pelin in z njim mazali ušiva mesta na živini, dajali so jim posušeno arniko, med parklje so jim stiskali čebulo in česen, vse, česar so
se v stoletjih življenja s svojo živino naučili, vse so preizkusili, nazadnje so prašičem rezali repe in ušesa, da je tekla iz njih huda kri, nič ni pomagalo, svinje so vekale s človeškimi glasovi, krave so v strahu topotale in butale ob hlevske stene, ljudje so bedeli in gledali v črnestropove, okrog katerih je bila velikanska votlina noči, v kateri so se dogajale neznanske stvari. Nič ni pomagalo, iz Istre so prišli v gornje kraje hudiči, zdaj so bili tukaj, v vasi, prilepljeni na pobočje velikega hriba, na njenih strehah, v okroglem letu okrog cerkvenega zvonika, med živino v svinjakih, nemara že tudi med njimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani