nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sama sebi se je čudila: kako je mogoče, da je tako hitro izginil drugi moški obraz, obraz stotnika Windischa, ki je bil toliko let pred njenimi notranjimi očmi skoraj vsako noč, preden je zaspala, njegov glas in njegove bahate kretnje, na katere je pred vsakimi prazniki čakala; še pred nekaj dnevi ji je bilo hudo, čeprav ga je za zmeraj izgnala iz hiše svoje duše, ji je bilo hudo ob misli, da jezdi na vojsko, od koder se mnogi ne bodo vrnili, še pred nekaj dnevi jo je ob tej misli stisnilo v prsih. Danes ji je bilo vseeno, po katerem dvorišču se zdaj pav šopiri, pred katero vojaško enoto koraka s svojim belim čopom na klobuku, s sabljo, ki se zapleta med noge, na katerem pološčenem parketu se priklanja, kakor se samo on zna. Sinočnji ogenj ga je odnesel, brez bolečine ga je izžgal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani