nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Med njima je bil ogenj, okrog pa vedno bolj molčeči ljudje, noč je šla h koncu, prihajalo je vlažno prebujanje gozda, mokro dihanje jutranje trave, svit sončne svetlobe, ki je z rezom ločevala zamolklo odhajajočo noč od rezko prihajajočega dneva, vse, vse dihanje Božjega stvarstva v neskončnem številu posamičnih živih stvari, vse se je razblinilo v ozadju v tistem hipu, ko ni mogel več umakniti pogleda. Ženska, ki je še nikoli ni videl, je stala na drugi strani ognja, v zamolklem jutranjem času, ruto je imela potisnjeno na čelo, tik nad oči, nad tiste oči, ki so ga nenadoma z vso silo potegnile nase in vase. S pogledom, ki je šel vanj, skozi odprtino njegovih oči, skozi tisti odprtini, skozi kateri prihaja, kot so učili cerkveni očetje, svet, spoznanje sveta, z dobrim in slabim, z lepim in grdim, s pravo lepoto Božje navzočnosti in lažno lepoto nenadne skušnjave.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani