nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsi drugi obrazi, obsijani s poznim romarskim ognjem, so se naenkrat raztopili nazaj v nerazločno gmoto, samo eden je znenada zasijal med njimi, na drugi strani ognja, skozi plamene, ženski obraz, pogled, ki ga je zadel, nad tem edinim obrazom je žarela majhna kupola svetlobe.
Tam ob ognju je stala Katarina Poljanec, videla je, da jo nekdo gleda, neki temni obraz z one strani ognja, začutila je ta pogled na sebi, končno nekdo ne pogleda skozme, kakor je gledal skozme pav z dvorišča na Dobravi, v jedilnici na Dobravi... Ta ni pogledal skoznjo, ampak vanjo, seglo je nekam vanjo, tja, kjer je nekaj potrebovalo človeško bližino, še raje besedo poguma, zakaj Katarina jo je potrebovala, čeprav se je naenkrat čutila svobodno, bolj kot kadarkoli doslej, čeprav je čisto očarana gledala te žareče oči noči, te plameneče zublje, ki so so dvigali od vsepovsod v njeni prvi romarski noči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani