nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In na pot grejo za zdravje, za živino, za varstvo pred boleznimi, pred ognjem, strelo, točo, vojsko, pred notranjo skušnjavo, pred ubojem, tatvino in prešuštvom; grejo na daljno pot tudi v zahvalo, že v prvi romarski cerkvi se pod Marijinimi nogami, pod njenim zlatim plaščem kopičijo zahvalne votivne podobe, nerodno narisan prevrnjen voz in splašeni konji, človek pada pod kopita, Marija ga je rešila; podoba bolnika v postelji, tudi ta se lahko njej zahvali; kos lestve, s katere je nekdo padel in ostal živ; slika vaškega pretepa, eden od fantov dviguje nož - temu, ki se ji zahvaljuje, nož ni prebodel srca; tu so bergle in palice, iz lesa izrezljana srca, mnogo src, jetra, pljuča, roke, noge, glave, ramena, tu so lasje, šop las, ki si ga je odrezala deklica v zaobljubo, samo Marija Devica Nebeška ve, kakšno; na steni cerkve je obešena veriga EX VOTO, v to verigo so bili vklenjeni kristjani v turškem suženjstvu. Marija ve, vse skrivnosti pozna, vsakogar, ki se s
strahom poslavlja od doma, od bližnjih, od vsega, vse to Simon pozna, od otroških let mu ni neznano, pozna tozaupanje, ki je enako močno pri teh kmečkih in meščanskih ljudeh, kakor pri Indijancih, ki so še včeraj molili malike, danes pa izročajo svoje življenja. Njej, pozna upanje, ki jih bo vodilo do Zlate skrinje in dalje in skoznjo in z njeno pomočjo do nebes.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani