nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In so jo lajnali in se mirili s svojimi glasovi pred strahovi noči, pred strahovi tujega in novega sveta, tja do naslednje ure. O, kako je bila naenkrat topla ta ljuba, ta sveta preproščina, ki si s pesmijo, s podobo Zlate skrinje, h kateri so se napotili, ki si s toploto pesmi in svetlobo oddaljene skrinje lajša strah in polni upanje, ki raztaplja surovo in težko življenje, kako je poznal preprostost srca tudi z one strani sveta, kjer ljudje živijo z zemljo, kjer so zemeljski ljudje, kjer pojejo iz strahu in obračajo oči k nebu z neskončnim upanjem. In na pot grejo za zdravje, za živino, za varstvo pred boleznimi, pred ognjem, strelo, točo, vojsko, pred notranjo skušnjavo, pred ubojem, tatvino in prešuštvom; grejo na daljno pot tudi v zahvalo, že v prvi romarski cerkvi se pod Marijinimi nogami, pod njenim zlatim plaščem kopičijo zahvalne votivne podobe, nerodno narisan prevrnjen voz in splašeni konji, človek pada pod kopita, Marija ga je
rešila; podoba bolnika v postelji, tudi ta se lahko njej zahvali; kos lestve, s katere je nekdo padel in ostal živ; slika vaškega pretepa, eden od fantov dviguje nož - temu, ki se ji zahvaljuje, nož ni prebodel srca; tu so bergle in palice, iz lesa izrezljana srca, mnogo src, jetra, pljuča, roke, noge, glave, ramena, tu so lasje, šop las, ki si ga je odrezala deklica v zaobljubo, samo Marija Devica Nebeška ve, kakšno; na steni cerkve je obešena veriga EX VOTO, v to verigo so bili vklenjeni kristjani v turškem suženjstvu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani