nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Hodil je skozi vrvež Beljaka, skozi vpitje mesta nazaj v tišino polja in prazne ceste, v noč in pozno ponoči po cesti, ob reki do ognjev romarskega zbirališča, do bele cerkve pri Sveti trojici, kjer je žarela njena notranjščina in je bila vsa poljana pred njo posejana z ognji, kjer se je slišalo mrmranje med vigilijami in glasnopetje iz teme, kjer je hodil med sencami in svetlobnimi prameni, kjer so na deskah, položenih čez kamne, razsekavali koštrune, kuhali juho in čaje, srebali juho in čaje, popisovali ljudi, molili, peli, oglodavali kosti in nenehno hodili v cerkev in iz nje. Tudi potem, v župnišču, kamor so ga sprejeli, je bedel, tudi po večerji, ki je bila že skoraj zajtrk, ni mogel zaspati. Ko je že potonil v stanje med snom in budnostjo, so ga prebujali klici še zmeraj prihajajočih, klici ljudi, ki so iskali drug drugega med ognji in pri vhodu v cerkev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani