nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Hodil je po utrjeni poti in po bližnjici čez blatno polje, skozi vonljiv vlažen gozd, po trhlem listju, dišečem po gnilobi in po razpadanju, čez mehek zeleni mah, ki se je čofotaje ugrezal, mimo lesenih kmečkih ograj, čez most na deroči Dravi, kjer je videl plavati bel hrbet utopljene svinje. Tovorniki so govorili o mnogih svinjah na Kranjskem in Štajerskem, ki so poiskale pot iz svinjakov in se utopile v bližnjih vodah, utapljale so se tudi v Dravi na Koroškem, videl je hrbte tistih živali, videl je trupla ubitih Indijancev, ki plavajo po reki Paraná, videl je črn plašč brata Luisa, francoskega brata, ki je učil glasbo, njegov črni plašč je plaval po reki med golimi trupli gvaraníjskih vojščakov.
Hodil je skozi vrvež Beljaka, skozi vpitje mesta nazaj v tišino polja in prazne ceste, v noč in pozno ponoči po cesti, ob reki do ognjev romarskega zbirališča, do bele cerkve pri Sveti trojici, kjer je žarela njena notranjščina in je bila vsa
poljana pred njo posejana z ognji, kjer se je slišalo mrmranje med vigilijami in glasnopetje iz teme, kjer je hodil med sencami in svetlobnimi prameni, kjer so na deskah, položenih čez kamne, razsekavali koštrune, kuhali juho in čaje, srebali juho in čaje, popisovali ljudi, molili, peli, oglodavali kosti in nenehno hodili v cerkev in iz nje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani