nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V bližino, kjer se za zaprtimi očmi, za vekami spremešajo davne slike, podobe daljnega življenja, v bližino, kl čaka, da se za dnevom, za spominom dneva zagrne zavesa pozabe in se začne skrivnostno življenje onstranskih dežel, kjer pravila in red včerajšnjega dne, budnega življenja, ne veljajo več. Prejšnji večer je počival pod nekim senikom z zaprtimi očmi brez spanja, prisluškoval je nalivom dežja, ki so prihajali spod hribov in čez pobočja hriba, na katerem so se tiščale vasi, gruče hiš, ljudje v njih, živina, ki se je premikala za stenami, mirno življenje ljudi v sanjah pod pomirjajočo kopreno dežja, pomirjajočega nebeškega vodovja. Ko je dež ponehal, je šel na pot, ponoči je hodil, vedel je, da ne bo spal, in ni hotel, kakor v samostanski celici, nobenega obupnega premišljevanja, nobene noči lebdenja med budnostjo in snom, hotel je, kar je zdaj imel: noč napora, premagovanja razdalje, prostora, obvladovanja pokrajine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani