nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Z gozdnega obronka je Simon gledal, kako vojaki z glasnimi klici spravljajo vozove in topove čez leseni most. Za hip si je zaželel, da bi most popustil pod težkimi havbicami cesarice Marije Terezije in da bi skupaj s havbicami tja dol zgrmel tudi stotnik Franc Henrik Windisch, zapomnil si je njegovo ime, za zmeraj si ga bo zapomnil. Kakor si je nekoč želel, da bi rdeča misijonska zemlja med dolgim deževjem potegnila v blato portugalske jezdece, da bi se tista zemlja pod angelskim ukazom razmaknila in jih pogoltnila, čeprav ne bi smel tako misliti, ne bi si smel tega želeti, zakaj njegovo edino orožje je molitev, je ljubezen, njegovo dejanje priprošnja, San Ignacio, ki si v nebesih in veš, kaj so storili tvojim bratom, daj mi moč za odpuščanje, onim, ki sem si jih za zmeraj zapomnil, bandeirantom in temu bahatemu vojaku, temu ustežu in nasilniku, ki ga tudi ne bom pozabil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani